Viktor E. Frankl je bil dunajski psihiater in nevrolog, ki je tri leta preživel v nacističnih koncentracijskih taboriščih, med drugim v Auschwitzu. Iz te izkušnje je leta 1946 nastala njegova najbolj znana knjiga in psihoterapevtska smer, ki jo je poimenoval logoterapija — dobesedno “terapija s pomočjo smisla”.

Frankl je nasprotoval takratnima prevladujočima razlagama človeške motivacije: Freudovi “volji do ugodja” in Adlerjevi “volji do moči”. Namesto tega je trdil, da je temeljna gonilna sila človeka volja do smisla — potreba, da svoje življenje in dejanja razumemo kot nekaj, kar ima vrednost onkraj trenutnega ugodja ali koristi.

Ljudje smo bitja, ki nenehno iščemo vzorce in povezave — težko prenašamo občutek, da je naše življenje zgolj naključna vrsta dogodkov brez reda. Smisel je na neki način odgovor na to neugodje: zgodba, v katero postavimo svoje izkušnje, da se med seboj povežejo v nekaj razumljivega.

Nekateri raziskovalci (teorija upravljanja s strahom pred smrtjo, ang. terror management theory, ki izhaja iz dela antropologa Ernesta Beckerja) menijo, da iskanje smisla deloma služi tudi kot blažilnik zavedanja lastne minljivosti — če verjamemo, da smo del nečesa večjega in trajnejšega od nas samih, nam je lažje živeti z mislijo na konec.

Raziskave dosledno kažejo tudi, da je občutek smisla povezan z boljšim duševnim in telesnim počutjem ter večjo odpornostjo na stiske. Zanimivo pa je, da smisel in sreča nista isto: sreča je pogosto vezana na sedanji trenutek, smisel pa povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost — in včasih zahteva, da se trenutnemu udobju odpovemo v imenu nečesa, kar šele bo.

Morda zato smisla ne najdemo enkrat za vselej. Bolj kot enkraten odkritek je stalna gradnja — korak za korakom, stran za stranjo, obrok za obrokom.